»Mahmudova mati mi je zaupala, da ji je Mahmud, ko je dojel, da so mu amputirali roke, najprej rekel: 'Kako te bom lahko objel?'«

»Vojna je nesorazmerno bolj prizadela otroke.«

»Vsak si lahko o razstavljenih podobah misli, kar hoče. Posnete so bile brez predsodkov, in tudi mi bi jih morali znati sprejeti brez predsodkov.«

»Na otroke vpliva, kaj dojemamo kot normalno, kaj upodabljamo in kaj jim posredujemo kot dragoceno. Ta razstava je očitno škodljiva za mladoletne in mislim, da tudi za odrasle.«

»To, da za določen tip občinstva omejujejo vstop, nas je zelo šokiralo.«

»To je tip podobe, ki se ti vžge v spomin. Spodbudi neke vrste senzorično reakcijo. Skoraj lahko slišim tišino na tej fotografiji, spokojen trenutek globalnega obračuna z zgodovino kolonizacije, ne samo v Kanadi, temveč po vsem svetu.«

»Predvidevam, da smo tako prišli do poosebljenja nekaterih otrok, ki so hodili v te šole in se niso nikoli vrnili domov. Ob cesti so tudi ti majhni križi. In takoj sem vedela, da želim fotografirati niz teh križev s temi majhnimi otroškimi oblačili, ki visijo na njih, da bi se spomnili in se poklonili tem otrokom ter jih naredili vidne na način, kot že dolgo niso bili.«

»Globalni zmagovalci se skupaj poklanjajo preteklosti ter hkrati naseljujejo sedanjost in gledajo v prihodnost.«

»Če poenostavimo, je naloga arhitektov zagotoviti boljše bivanjsko okolje za ljudi. Najprej narediš nekaj, kar je funkcionalno. A če je le tako, se temu ne more reči arhitektura. Torej moraš zagotoviti poezijo.«